Koncert za raka

Živimo v času vzpona in krize sodobne civilizacije; v času človekovega osvajanja vesolja in njegove odkrite ter prikrite bede. Delimo svet na bogate in revne, na razviti in nerazviti, pozabljamo pa ga deliti na svet življenja in svet smrti. Borimo se vse odločneje za pravice živih in zdravih ljudi, pozabljamo pa na tiste, ki tiho umirajo brez njihovega pristanka, ki nimajo nobene instance za priziv na njihovo obsodbo, čeprav so nedolžni.

Knjiga Koncert za raka, ki jo imate v rokah je poizkus takšnega priziva na instanco zavesti človeštva; je nezrežiran, pristen koncert za življenje na temo raka, ki nas kot najvnetejši predstavnik smrti spodbuja k razumevanju človeka "z druge strani", tudi kot rekviem za že omenjeno njegovo bedo.

Vsa razmišljanja o raku v tej knjigi kot bolezni so seveda laična, lahko tudi netočna. Kar pomeni, da knjiga ne obravnava teme s strokovnega vidika, ampak v simbolični vezavi na celico, kot temelja človekovega biološkega in duhovnega življenja.

Zgodba o raku se potemtakem dogaja, da tako rečemo, v maternici kozmosa kot neskončnosti, čeprav za posameznega človeka prav gotovo kot doživeta končnost.

Radi bi tudi poudarili, da avtor ni prignal razmišljanja o smrti skoraj do himničnosti zaradi nje same, ampak da bi iz poeme o "post mortem" - kot v negativu - zaslutili bistvo življenja. Ali drugače povedano, čeprav sega pisec s tematiko čustveno in miselno globoko v poživljenje, tega ne dela zaradi tega, da bi se ali resignirano in moralistično ali v svetobolju vživljal v ta življenjski paradoks, ampak da bi predstavil življenje skoraj religiozno - pesniško kot kontinuiteto celovitega niza življenja, to je, kot življenja in neživljenja, kot da je, gledano brezosebno, življenje oboje.

K publiciranju njegove intimne izpovedi o doživljanju življenja dveh oseb, od katerih je ena zaznamovana z datumom smrti, druga pa še ne, ga ni gnala sla po uveljavljanju, ampak globoko prepričanje da gre za "tua res agitur"; da bi se kot ljudje spominjali svojega poslanstva na zemlji "ad dies vitae".

Dnevnik je pravzaprav ikebana najrazličnejših čustev in misli; strani si sledijo z izmenjavo lirične misli in razumskega čustvovanja. V takšni izmenjavi se potem eros in tanatos pojavljata kot osrednji kategoriji, eros kot sla po življenju, tanatos pa kot življenje v negativnem doživljajskem odsevu.

Sporočilo, katerega vsebuje delo, torej ni "mors tua vita mea", ampak narobe, "mors mea vita tua". V tem avtor vidi spoznavno pomenljivost smrti, kot spodbudo k polnejšemu življenju, to je, kot njeno oživljanje v novem življenju.