Pričujoča Kranjčeva knjiga je med slovenskimi bralci vzbudila tolikšno zanimanje, da je založba njeno nenavadno visoko naklado dveh izdaj razprodala in za letos pripravila tretjo izdajo. Kaj je v tem Kranjčevem delu takega, da je tako zamikalo naše bralce pa tudi literarne ocenjevalce, ki so ji vsi izrekali najvišjo oceno? Predvsem elementarne neposrednost, ki se kdaj pa kdaj močno približa naturni in zato nehoteni in pristni surovosti vsakdanjega življenja kmečkih ljudi v zdaj že odmaknjeni preteklosti. Kranjec je s tem delom zaokrožil in končal v glavnem avtobiografsko temo, s katero je v zadnjem desetletju svojega pisateljevanja odkrival skoraj prvinska, predvsem pa nekomplicirana duševna stanja v kmetsko-proletarskem okolju.

Avtor z natančnostjo vnetega sociologa in zgodovinarja, s posebno ljubeznijo in privrženostjo rodovnega kronista podrobno popisuje vse, kar so mu o njegovem rodu, vaški srenji in minulih dogodkih "povedali" strici, mati in sovaščani pa njegov lasten spomin in pisateljska domišljija. In tako je nastal svojevrsten pisateljski dokument, romansirana kronika malodane stoletnega razvoja in razkroja ene od prekmurskih rodbin vse od rodovne skupnosti do najnižje stopnje kmetskega proletarstva.

Epske osebe tega dela so Kranjčevi sorodniki iz materinega rodu, iz rodbine Fujsov: trije preprosti posebneží, ki se po letu 1918 več ne znajdejo. Rodili so se in odraščali v varni rodovni skupnosti, ki je sicer že pred tem prelomnim obdobjem začela razpadati, pa so tako pokazali vso svojo nebogljenost, nedoraslost, nezmožnost za samostojno življenje v novem času, v drugačnih, spremenjenih razmerah. Dva sta muzikanta, eden mizar, zemlje, ki jo dobijo z agrarno reformo, pa ne znajo obdelovati. Zanje in za druge vaške proletarce je polovična agrarna reforma bila le navidezna rešitev: dobili so sicer zemljo, ki pa so jo morali odplačevati, tiščali so jih davki, niso premogli ustrezne vprežne živine in kmečkega orodja, družino pa je bilo treba hraniti in oblačiti... Tako se je za večino revščina nadaljevala.

Kranjec pripoveduje v tem delu o nečem "prabitnem", o kmečkih proletarcih, ki na preprost način dosti razmišljajo o muziki, umetnosti, življenju in smrti - samo praktiki niso. Pripovedovanje je vedro, prežeto s pristnim ljudskim humorjem, ki ga v obilnosti premorejo Kranjčevi strici, četudi nikoli niso živeli v brezskrbnem izobilju.  Pomembno vlogo je pisatelj v delu odmeril tudi svoji materi, ki s preudarno resnostjo, treznostjo in modrostjo komajda kroti neugnano, že na obešenjaštvo meječo šegavost, zbadljivost ali vsaj nagajivost svojih bratov, pisateljevih stricev.